Ranitomeya variabilis

Velikost: 17 do 19 mm
Srednje zahtevno gojenje
Domovina: Južna Amerika, Peru (provinci Loreto in San Martin)

Terarij
Velikost: minimalno (30 cm x 50 cm x 50cm) [1] 
Ureditev: II horizontalni terarij 
Priporočena temperatura: podnevi 21°C do 26°C , ponoči 20°C
Najvišja dovoljena temperatura: 30°C
Vlažnost zraka: 80 do 85%, v paritveni sezoni do 100%.

Naravno okolje

Habitat: V naravi prebiva od pol metra do dva metra nad tlemi, nemalokrat pa se za daljši čas spusti tudi na gozdna tla. V naravi prebiva s simpatrično vrsto R. imitator, ki pa živi višje v drevesnih krošnjah. Obe vrsti med seboj ločimo po vzorcu na glavi. R. imitator ima na sprednjem delu dve piki, medtem, ko ima R. variabilis le eno.

Osnovni podatki

Tuja imena: (ang.) Variable Poison Frog, (nem.), Einpunkt Baumsteiger
Sorodstvo: Ranitomeya variabilis uvrščamo v družino Ranitomeya. Najbližji sorodnik so predstavnki vrste R. ventrimaculata.
Opis: Osnovna barva zgornjega dela telesa je zlatorumena oz. zelenkasto rumena. Telo je posejano z večjimi črnimi pikami. Okončine so modrikaste barve in posejane z majhnimi črnimi pikami. Trebušni del je modrikaste barve. Posut je z črnimi pikami. Izjema je le predel glave, ki sije v rumenkasti barvi.
Prehrana: male vinske mušice, mladi črički, skakači, listne uši in poljski plankton
Obnašanje: Najboljši rezultati so z gojenjem 1,1 (par samec samica). Možno je tudi gojenje skupine, vendar jepriporočljiv večji terarij (vsaj 50x50x80cm). R. varibilis je precej plašna vrsta-
Oglašanje: Zavrti si posnetek na www.dendrobase.de !
Spolni dimorfizem: Samice so bolj polnega telesa in so večje.
Spolna zrelost: običajno pri 8ih mesecih, prve zvoke začno samci oddajati že po 6ih mesecih.
Potek parjenja: kot pri drugih vrstah rodu Ranitomeya. Glavno vlogo ima samec, ki privablja samice na izbrano področje parjenja. Po izvalitvi sam poskrbi za transport potomcev v čaše bromelij. Paglavci dosežejo metamorfozo po 70 do 80ih dneh. Na kopno zlezejo kot 1,5 centimetra velike žabice.
Velikost mresta: običajno 3 - 8 jajčec, izjemoma tudi do 13
Starost: R. variabilis v ujetništvu živi 4 do 5 let.

Moje izkušnje

Z R. Variabilis sem se prvič srečal že leta 2002. Takrat sem od slovenskega gojitelja kupil parček žabic, ki sta bili stari približno dve leti. Žabici sta nažalost po približno dveh mesecih brez znakov hujšanja in bolezni poginili. Mikroskopska preiskava je pokazala, da so se jima v prebavnem traktu naselili nematodi. Takrat sem prvič spoznal, da žabica, ki ima napet trebušček ni nujno zdrava oz. v dobri kondiciji. Kljub temu, da sem ugotovil vzrok pogina in da ta ni bil povezan s slabo postavitvijo terarija oz. pomanjkanjem prehrane, sem se odločil, da se rodu Ranitomeya za nekaj časa odpovem, saj se še nisem počutil popolnoma pripravljenega. Od prvega nakupa je tako preteklo skoraj šest let, saj sem si jih ponovno kupil šele lansko leto. Iz Nizozemske mi jih je prinesel Bojan Jerina. Tokrat sem kupil 4 osebke stare približno pol leta. Naselil sem jih v terarij dimenzij 100x50x125 centimetrov, kjer jim je družbo delalo še pet žabic vrste D. Tinctorius »Azureus« in štiri žabice vrste Ranitomeya lamasi. Sprva z žabicami nisem imel posebnih težav, po približno dveh mesecih, pa je ena skrivnostno izginila. Tej sta čez nekaj časa sledili še dve, preostala žabica pa živi še danes. Pravega razloga za pogin nisem nikoli odkril, sem pa prišel do zaključka, da so za pogin najbrž zaslužne njihove sostanovalke R. Lamasi. Kasneje sem večkrat opazoval kako so samci R. Lamasi preganjali R. Variabilise po terariju, kar je bilo izrazito vidno med pršenjem. Žabice si po obilnem deževju instinktivno iščejo prostore za parjenje, tako da so R. Lamasi ob pršenju vedno preganjali šibkejšo vrsto R. variabilis. To početje je večinoma prenehalo v nekaj sekundah, redko pa je trajalo tudi več kot eno minuto. Sčasoma so se R. variabilis zadrževali samo še v najvišjih bromelijah ob stranicah terarija, zato sem prišel do sklepa, da vrsto R. lamasi odstranim iz vivarija.

Preteklo je približno mesec dni, da so se R. variabilis začeli zopet normalno gibati po celotni višini terarija in danes jih nemalokrat zalotim, kako na tleh v družbi mnogo večjih D. Tinctorius »azureus« mirno jedo kolembole in ostal listni drobiž. Pravo podobo so pričele žabice kazati šele tri mesece po odstranitvi R. lamasi. Ustvarile so si revirje, preganjanja nisem opazil niti v obdobju parjenja oz. klicanja samčkov. Največja razlika pa se je pokazala v plašnosti. Če so bile žabice prej večino časa skrite oz. so se poskrile takoj ko sem se približal terariju, pa so kasneje vedno bolj hodile k prednji šipi in pred časom sem opazil, da vse štiri hodijo malicat mravlje faraonke, ki se sprehajajo po robu terarija. Žabice sedaj tudi ob moji prisotnosti nikoli ne pobegnejo in mirno nadaljujejo s svojo pojedino. Prav tako se samčki ne pustijo motiti, kadar »vabijo« samičke v svoje bromelije. Brez težav lahko odprem šipo terarija in jih opazujem, ne da bi jih posebej vznemirjal. Žabice so sedaj aktivne večji del dneva, je pa res, da je nivo aktivnosti največji zgodaj zjutraj in pozno popoldan. Sredino dneva preživijo blizu oz. v čašah svojih revirnih bromelij.

Za gojenje vrste R. variabilis priporočam čimbolj zaraščen terarij, saj je vrsta precej plašna in se v špartansko zasajenih terarijih le redko pokaže v vsej svoji lepoti. Na podlago v terariju namestimo debelejši sloj listja, v katerem se bodo žabice počutile varne, kadar se bodo spustile na tla. Zgornje dele terarija zasadimo z bromelijami in plezalkami, ki bodo v kratkem času prekrile večino sten. Veliko vlogo pri stopnji aktivnosti igrata tudi temperatura in vlaga, sploh slednja, ki naj nikdar ne pade pod 80 %. Temperaturni razpon, v katerem se žabice najbolje počutijo je med 22 in 27 stopinj celzija. V začetnem obdobju naselitve v nov terarij poskušajmo žabice čim manj vznemirjati, da se bodo res čimprej privadile na novo okolje in si ustvarile revirje. Če je možno odpirajmo terarij le enkrat dnevno. Priporočam tudi da jim na eno izmed vej namestimo lonček z mušicami. Tako bodo tudi najbolj plašne žabice lahko nalovile nekaj mušic. Tak način prehrane predstavlja dve prednosti in sicer, da se mušice postopoma izlegajo in lezejo iz lončka, kar predstavlja žabicam enakomerno količino hrane, ki je vseskozi dostopna in jim ne predstavlja stresa. Poleg tega pa se žabice na ta način počasi privajajo na lovljenje hrane, ki prosto leze po terariju. Nemalokrat se namreč zgodi, da so žabice, ko jih kupimo, navajene da jedo le hrano, ki prileze le nekaj centimetrov od njih. To je posledica gojenja v manjših plastičnih posodicah, kar je zelo pogosta metoda vzgoje pri gojiteljih, ki prodajo veliko žabic. Taka vzgoja je najbolj pogosta v Nemčiji. Tako hranjenje sicer ni škodljivo, zahteva pa počasno navajanje na hranjenje po celotnem terariju, saj so take žabice običajno mnogo manj aktivne in večino dneva presedijo v čaši bromelije. Privajanje na tak način prehrane naj traja vsaj tri mesece, še bolje pol leta, saj se sploh starejši osebki počasneje oz. težje privajajo na nove življenske pogoje. Vsled tega je bolje kupiti mlade primerke, ki se hitreje privadijo na novo okolje.

Priporočam da je velikost terarija vsaj 40x40x50 centimetrov, kar zadostuje za par oz. trio (razmerje en samec in dve samici), če pa je posoda večja lahko naselimo tudi večjo skupinico žabic, vendar pazimo, da ohranimo razmerje 1:1, še bolje 1:2 (en samec, dve samici).  Prvi samčki se prično oglašati po približno šestih mesecih, žabice pa načeloma spolno dozorijo v 10 oz. 12 mesecu, samice kasneje kot samci. Ko slišimo prva oglašanja samčkov (oglašajo se z zelo tihim bzzz), jim lahko v terarij nastavimo na približno sredini višine črne tulce fotografskih filmov, ki jih bodo žabice uporabile za paritev in leženje svojih jajčec. Tulci morajo biti v vodoravnem oz. malo nagnjenem položaju. V njih mora biti ves čas voda, saj samičke jajčeca ležejo pod vodno površino. Vzrok za to je najbrž pasivna obramba pred plenilci. Žabice običajno izležejo 4-5 jajčec, redko tudi do 13. Ta se izležejo po 12 do 14 dneh. Samček nato mlade paglavce enega po enega prestavi v z vodo napolnjene čaše bromelij in s tem je starševska skrb zaključena.

Lahko pa pustimo naravi svojo pot in počakamo, da mladički sami odrastejo v zavetju bromelij. Če se odločimo za tak način, moramo žabice v tem obdobju bolj izdatno hraniti, saj bo le tako v čašah ostalo nekaj mušic in ostalega drobiža, s katerim se bodo hranili paglavci. Vrsta R. variabilis, kot omenjeno, namreč ne skrbi za svoje potomce po prenosu v vodo, tako da si morajo paglavci sami naloviti hrano.

Če se odločimo za vzgojo paglavcev, moramo imeti vsakega v svoji posodici, saj so nagnjeni h kanibalizmu. Hranimo jih z mušicami, kolembolami, spirulino, vodnimi bolhami, komarjevimi ličinkami itd. Metamorfozo dosežejo v 50-60 dneh, na kopno zlezejo kot komaj 1 cm velike žabice. Prve tri mesece priporočam, da se jih hrani izključno s kolembolami in če imate možnost z majhnimi mravljami (npr. Faraonkami), saj so vinske mušice za njih še prevelike. Po treh mesecih jih lahko hranimo enako kot njihove starše. Gojimo jih v manjših terarijih velikost 30x30x30 cm, da lažje pridejo do zadostne količine hrane. V večje terarije jih prestavimo po približno polovici leta, saj so takrat že sposobne loviti hrano po večjem področju.

Kar se tiče prehrane žabice vrste R. variabilis niso posebno izbirčne in jedo praktično vse insekte, ki so manjši kot dva milimetra. Tako jim lahko ponudimo majhne mravlje, male vinske mušice, pravkar izležene čričke, skakače, listne uši itd. Pri meni je dieta sestavljena na naslednji način: ponedeljek, sreda in petek dobijo žabice male vinske mušice, v torek, četrtek in soboto skakače, ob nedeljah pa jim v poletnih mesecih ponudim listne uši, ki jih naberem v naravi. V zimskem času jim ob nedeljah namesto listnih uši ponudim majhne primerke kočičev. Možno je gojenje tudi samo z malimi vinskimi mušicami, vendar ga odsvetujem, saj žabice ob mešani prehrani mnogo hitreje rastejo in so bolj aktivne.

Ranitomeya variabilis je nasplošno zelo zanimiva vrsta tako za gojenje, kot za razmnoževanje, vendar pa jo zaradi njene plahe narave odsvetujem začetnikom. Ti naj raje posežejo po bolj neboječih in barvitih R. imitator ali R. lamasi, saj vse tri potrebujejo enake osnovne življenske pogoje, sta pa slednji dve vrsti mnogo manj občutljivi, ter tako bolj primerni za začetnika.