Po dobrih 10 urah vožnje sva prispela v severozahodni del Nemčije do Walterja Seila, ki je ljubiteljem žab podrevnic poznan kot eden najuspešnejših gojiteljev tudi zahtevnih vrst podrevnic. No vsekakor je pri njemu resnično veliko za videti. Ima zelo lepo urejeno sobo za vivarije, kjer je le eden večji in nekaj srednje velikih vivarijev, prevladujejo pa manjši za vzrejo. Je pa vse zelo lično izdelano. No nekaj pri Walterju res manjka. Nima tako rekoč niti ene od najpogostejših vrst, kot so naprimer Dendrobates auratus; Dendrobates leucomelas in Ranitomeya ventrimaculatus. Ima sicer nekaj zanimivih barvnih variacij vrste Dendrobates tinctorius, v splošnem pa jer pri njemu kar malo izbire za tiste, ki želijo dobiti vrste podrevnic za začetnike. Ko sva ga vprašala zakaj nima teh vrst, je pač odgovoril, da te vrste že imajo povsod drugod. No, midva sva k njemu tako ali tako prišla po vrste, ki se ne dobijo po trgovinah v naši okolici in na borzi v St. Poltnu, tako da naju ni pretirano motilo, da nima najpogostejših vrst.

Popoldan prvega dne izleta nama je tako minil v pogovoru z Walterjem , ki si je za naju vzel kar nekaj ur časa in tudi odgovarjal na številna vprašanja o prehrani in razmnoževanju teh žabic. Veliko odgovorov na vprašanja , je kar praktično demonstriral.

Zvečer sva se odpeljala še do Benjamina Schwarza, ki živi le 1 uro vožnje z avtom stran in je slovenskim vivaristom poznam predvsem kot dobavitelj rastlin za vivarije, naju je pa presenetilo, da ima tudi on zelo veliko število vrst za žabic za prodajo. Obisk, se ni prav nič podvajal z obiskom Walterja, ker je imel Benjamin precej drugačni nabor žabic. Pri njemu je možno dobiti od vrst za začetnike, do zelo zahtevnih, barvitih in glasnih Oophaga pumilio in Oophaga granulifera.

Drugi dan zjutraj sva se vrnila do Walterja z namenom nakupa žabic in seveda še po nekaj dodatnih nasvetov.V oko nama je padla metalno modro obarvana praprot, ki izhaja iz Južne Amerike in seveda sva ga vprašala, kje jo je nabavil.

Usmeril naju je v rastlinjak in center za orhideje kakšnih 30 km stran, kjer te praproti sicer nisva našla, sva pa videla kako izgledajo res veliki centri za orhideje z veliko izbiro hibridov in botaničnih vrst orhidej. Rastline so razporejene po velikih rastlinjakih in sicer po eden rastlinjak za vsako temperaturno področje. Midva sva seveda vedela, da je potrebno rastline za najine vivarije iskati v rastlinjaku z visoko temperaturo in visoko vlago. No vsaj jaz dajem velik poudarek naravni ureditvi in sem iskal le botanične vrste, pa še iz Južne Amerike, predel zgornji del porečja Amazonke, so morale biti, tako da sva morala počakati strokovnjaka, ki je vedel od kje natančno izhaja posamezna vrsta. Vsekakor sva prišla na pravo mesto, saj sva poleg orhidej našla tudi mahove, praproti in plezalke.

Sledila je vožnja do Nizozemske, kjer sva obiskala PeruvianFrogImport http://www.en.peruvian-frogimport.com/ Trgovinica je predvsem poznana po žabicah, ki izhajajo iz Peruja, so tam razmnožene v ujetništvu, ter nato poslane v Evropo kot F1 generacija.

Popoldan drugega dne sva se po Nizozemski peljala še do trgovine za vivaristiko Rana. Trgovina je na naju naredila zello velik vtis, saj je to dokaj velika trgovina, popolnoma specializirana za vivarije, ki posnemajo naravno okolje tropskega deževnega gozda. Lepo urejeni vivariji se vrstijo eden za drugim , tako da niti ne veš kaj bi prvo pogledal.

Tretji dan je minil v vožnji nazaj v Ljubljano. Naj omenim še to, da so vse žabice preživele dokaj dolgo vožnjo. Vsekakor tudi drugim ljubiteljem žab podrevnic in vivarijev svetujeva, da se odločijo za takšen izlet.