|
Članek pragozd v stanovanju iz prve številke revije Akvarij je tudi mene navdušil do te mere, da sem se odločil da delček deževnega pragozda postavim tudi v našem domu. V kotu predsobe sem našel ustrezen prostor, ki je nekako tudi vplival na dimenzije. Odločil sem se za vertikalni (pokončni) terarij dimenzij 48cm x 35 cm x 70 cm. Za cilj sem si postavil narediti vivarij, ki bi bil okras stanovanja, obenem pa omogočal vspostavitev razmer, ki bodo tem bolj podobne naravnemu okolju žab podrevnic. V trgovinah po Sloveniji, Avstriji in Italiji nisem našel že narejenega terarija, ki bi ustrezal mojim željam, tako da mi ni preostalo nič drugega kot da svoje ideje realiziram kot samogradnjo. Naj že na začetku omenim, da sem si postavil kar precej zahtev. 1.) Mene osebno zelo motijo razne mreže, rešetke, zapahi, ključavnice, ker mi v teh primerih terarij deluje kot nekakšen zapor za prebivalce. Želel sem, da je prednja stena povsem cela steklena šipa, obenem pa da so tudi drsna vratca ob strani tem manj vidna. Ta zahteva je seveda pomenila, da sem moral celoten sistem prezračevanja in odroševanja šip urediti zgoraj v pokrovu, saj nisem mogel uporabiti nabolj razširjene tehnike prezračevanja in odroševanja z rešetkami na dnu akvarija in termičnim dviganjem zraka ob prednji šipi navzgor. 2.) Želel sem, da je sistem povsem avtomatiziran in da vivarijski krmilnik skrbi, za: - postopno svitanje in mračenje s pomočjo DIM ECG,
- simulacijo dežja s pomočjo krmiljenja pršilnega sistema,
- simulacijo podobnih vetrovnih razmer kot v naravi s krmiljenjem različnih ventilatorjev in hitrosti teh ventilatorjev,
- regulacijo temperature in vlage tako, da se preko dneva spreminjata podobno kot v naravi.
Ta druga zahteva seveda pomeni kar precej tehnične opreme, ki naj ne bi bila vidna v vivariju in je zato razporejena v pokrov nad vivarijem in omarico pod vivarijem. Preučil sem dnevne grafe temperature, vlage in gibanja zraka v okolici mesta Iquitos, ki sem ga izbral za naravno okolje, ki ga bom poizkušall simulirati in naredil osnovni načrt. 3.) Hotel sem , da je vivarij 100% zatesnjen za vinske mušice, da ne bi letale po stanovanju. Ta zadnja zahteva je pomenila nekoliko več truda pri izbiri raznih tesnilnih trakov. Stekleni del in drsna vrata Stekleni del vivarija je povsem enostavna steklena posoda mer 48cm x 35 cm x 80 cm, ki ima na desni strani, namesto polne steklene šipe, spodaj steklo le do višine 15 cm, povsem zgornji del pa tudi zapolnjuje steklo višine 8cm. Vmes je odprtina, kamor sem montiral drsna steklena vrata. Sedaj se prav gotovo sprašujete zakaj 80cm, če pa v naslovu piše, da je višina vivarija 70 cm. To ni napaka. Pokrov s svetili se namreč pri montaži uleže v notranjost steklenega dela in zasede malo manj kot 10 cm zgornejga dela vivarija. Stekleni del je naredil Roman Čož (Ikra) po sledečih navodilih. | Vivarij zunanjih mer 35cm(dolžina) X 48 cm(širina) X 80,8 cm(višina). | 1 x Dno: dimenzije 35cm X 48cm (debelina stekla 6 mm) 1 x leva stranica : dimenzije 35cm X 80cm (debelina stekla 6 mm) 2 x prednja in zadnja stran: dimenzije 46,2cm X 80cm (debelina stekla 6 mm) 46,2cm = 48cm - ( 2 x debelina silikona) - 6mm(zadnja stranica) - 8mm (spredaj) (Če debelina silikona ni 2mm, ustrezno popravite dimenzijo stranic) desna stran, kjer so drsna vrata Za fiskni del se uporabi debelino stekla 8mm. Fiksni del 1x 35cm X 15 cm (debelina stekla 8 mm) - se zalepi povsem spodaj 1x 35cm X 8 cm (debelina stekla 8 mm) - se zalepi povsem zgoraj Vmes je torej 57 cm za vodila in drsna vrata. Drsna vrata naj bodo dimenzij 1 x 35cm X 56,3 cm (debelina stekla 4mm). |
Najtežje sem prišel do vodil za drsna vrata. Želel sem namreč prozorna vodila in ta izdeluje (dobavlja) le podjetje Vivaria, jaz pa sem jih dobil v slovenski trgovini BIOM. Tu se začenja tudi največja znanost te samogradnje: "Kako zalepiti ta vodila na steklo?" Zelo težko je najti primerno lepilo. Testiral sem kar nekaj vrst lepil in dvostranskih lepilnih trakov in nič ni ravno 100%. Na koncu sem zalepil kar s sekundnim lepilom, kar pa ni povsem 100% zanesljiv spoj. Ugotovil sem , da lahko popusti, če se del okoli vodila dalj časa preveč moči. Ustreznejšo rešitev še vedno iščem. Sledil je še en korak, s katerim sem imel kar precej raziskovalnega dela. Po leplenjeu vodil podjetja Vivaria in montaži steklenih drsnih vrat, seveda nastane reža, skozi katero z lahko lezejo male in velike vinske mušice. Koristen podatek za vse načrtovalce podobnega vivarija bo prav gotovo ta, da je širina reže 2 mm in je seveda potrebno poiskati tesnilni trak za to širino. Osebno sem pokupil kar nekaj variant raznih tesnilnih trakov v trgovinah tipa Merkur, Bauhaus, itd, vendar niti eden ni estetsko lepo izpadel. No, na koncu sem v spletni trgovini Duch-Rana le našel pravi tesnilni trak . To je prava rešitev. PokrovPokrov je osnovi del samogradnje, v katerega sem montiral: - šobe za pršenje,
- ventilatorje za prezračevanje in odroševanje stekel in
- svetila z reflektorji.
Izbral sem pršilni sistem Biom ADV 2. Dve zelo gibljivi šobi sta ravno dovolj za moj vivarij. Okovje za svetila, ECG, odsevnike in ventilatorje sem naročil v podjetju Reflekta. Odločil sem se za 2x36W Dulux L žarnice, od katerih je ena vezana na DIM ECG, druga pa na navaden ECG. Ko sem dobil vso opremo, sem pričel z izdelavo pokrova. Odločil sem se uporabo vodoodporne vezana plošče debeline 9mm. V bistvu sem uporabil le pet plošč: - eno za zgoraj, ki je natančno enakih dimenzij kot so zunanje mere (48cm x 35cm)
- eno spodaj ,ki se pogrezne v vivarij in je dimenzij kot so notranje mere , zmanjšano za 4 mm
- tri, ki povezujejo spodnjo in zgornjo ploščo (Glej sliko, kjer manjka le zgornja plošča !)
 Mislim , da je razumljivo, da je potrebno plošče sestaviti tako, da se spodnja pogrezne v vivarij, tako da je med njo in notranjostjo povsod približno 2mm široka reža, zgornja pa sede na vrh vivarija, tako da se zunanji rob gornje plošče povsod povsem ujema z zunanjim robom steklenega dela. Manjkajoče stene lesenega dela pokrova so tako seveda steklene stene vivarija. Lepo se vidi, da leseni L del vmesnih plošč s stenami steklenega dela tvori povsem zaprt prostor, ki je v bistvu kanal za notranje kroženje zraka. Lahko vidite, da sta v spodnji plošči v tem delu dva ventilatorja. Eden vleče zrak iz vivarija v kanal, drugi pa ga v nasprotni smeri iz kanala potiska v vivarij. V zgornji plošči je nad tem delom še ena luknja, katero velikost je možno spreminjati , tako da z njo reguliram količino zunanjega zraka, ki ga dodajam v ta sistem kroženja. Omenjeni kanal je ob zadnji steni vivarija, kot vidite pa je spredaj še en ventilator. Ta je namenjen vpihavanju vročega zraka iz pokrova, kjer zrak grejejo svetila, ob prednji steni v notranjost vivarija. Namen je torej dvojni:gretje notranjosti vivarija inodroševanje prednjega steka. Pri meni to sicer ni potrebno, ampak za vse tiste, ki imate vivarij v prostoru, kjer bi temperatura ponoči lahko padla pod 21°C, priporočam , da nad ta ventilator montirate nek grelec (upor). Če ponoči temperatura preveč pade, vklopite gretje in ta ventilator. Pri meni je temperatura vedno tudi ponoči nad 21°C, sem pa krmilnik sprogramiral tako, da če bi slučajno ponoči temperatura padla pod 21°C , za gretje v tem izrednem primeru vklopim kar luči. Teh 21°C ni potrebno jemati ravno kot nekaj svetega. Temperatura, pri kateri je potrebno vklopiti gretje, pač zavisi tudi od vrste žabic, katere gojimo.  Celotno spodnjo ploščo sem prekril z rastersko ploščo, ki je namenjena temu , da nam pač luči ne svetijo direktno v oči, ko opazujemo vivarij. Načeloma je potrebna le v delu pod pleksi ploščo, ampak vivarij izgleda mnogo lepše, če uporabimo ta raster kar v velikosti spodnje plošče. Ne smem pozabiti še elemente, ki preprečujejo pobeg vinskih mušic. 2 mm špranja med vivarijem in spodnjo ploščo pokrova je zatesnjena tako, da je po robu te plošče nalepljen tesnilni trak. To pomeni, da je sedaj potrebno pokrov z malo sile potisniti v vivarij. Vse odprtine za ventilatorje so prekrite z mrežico iz nerjavečega jekla. Mrežico iz nerjavečega jekla jaz niti nisem lepil ali vijačil, ampak sem samo odrezal dovolj velik kos omenjene mrežice, da je pokrila luknje vseh ventilatorjev in ga vstavil med spodnjo vodoodporno ploščo ter rastersko ploščo. Ko sem rastersko ploščo privil na vodoodporno ploščo, je obenem stisnila tudi mrežo. Na sliki spodaj je vidna še obdelava zgornje vodoodporne plošče. Fotografija prikazuje pogled od zgoraj , s stropa, ki je običajno skrit človeškim očem , pa zato ni vse najlepše urejeno. Črni okrogli del spredaj je sistem reguliranja dotoka zunanjega zraka v kanal, kjer sta ventilatroja za notranje kroženje zraka. Zadaj desno se vidijo konektorji,s katerimi je možno razstaviti snop kablov , ki povezuje pokrov in omarico spodaj. Okrogle izvrtine levo so namenjene hlajenju pokrova. Brez teh lukenj bi bil zrak v notranjosti pokrova preveč vroč. Na sliki tudi še ni okrasnih črnih letvic, ki drugače zapirajo pogled v notranjost pokrova. Za samo predstavitev samogradnjre je takšna fotografija boljša, ker se pač delno še vidi tudi v notranjost pokrova.
Omarica spodajV omarici spodaj sem namestil: Spodnja omarica je s pokrovom povezana s snopom kablov za napajanje porabnikov v pokrovu, krmiljenje, z žicami za senzorje in eno cevko za vodo. Vse te povezovalne instalacije so v kanalu za vivarijem. Vsi kabli imajo konektorje, tako da jih lahko snamemo in enostavno ločimo pokrov od vivarija. Kaj pa je predvideno od opreme v vivariju ? Na to vprašanje sme moral poznati odgovor že v fazi izgradnje vivarija, saj sem moral v pokrovu predvideti ustrezne odprtine in jih izvesti tako, da bo vse še vedno zatesnjeno za vinske mušice. V mojem vivariju je le črpalka za potoček in senzorja za merjenje vlage in temperature. Napajalni kabel za črpalko in žice za senzorje so speljani skozi pokrov ob robu gornje vezane plošče. Prvi stanovalec novega vivarija je bila barvita žabica iz blaga. Sedaj pa je vse nared za notranjo ureditev vivarija.
Diskusija o članku je na forumu
|
